Danes je zadnji dan mojega bivanja v ustanovi, kjer so mi nudili storitve, ki sem jih dolgo časa pošteno potreboval. Ko se je pred časom po strokovnem mnenju moja pravica do nadaljnjega bivanja iztekla, sem se znašel v zagati, saj dotedaj določenih dolgov do samega sebe še nisem poravnal. K sreči sem poznal nekaj lukenj v delovanju omenjene ustanove, tako sem se pretihotapil nazaj - na črno sem se naselil v eni izmed sob. Spal, prehranjeval, delal in razvijal sem se v enakih pogojih kot ostali prebivalci ustanove. Kot oni sem sprejemal nudeno pomoč, ki je zame bila neke vrste terapija, vse terapije pa so naravnane k izboljševanju stanja. Zdaj je razvidno, da so težave, ki nikakor niso bile fizične narave, odpravljene, kar sem si moral končno tudi sam priznati. Kljub notranjim vzgibom se ne bom prepuščal nenadzorovanemu čustvovanju.
Če me bo kdo iskal, sem na vratih pustil listek.
Če me bo kdo iskal, sem na vratih pustil listek.
