Podobno, kot sva si z neko prijateljico nekaj časa izmenjevala najgrše možne razglednice z različnih koncev sveta. Seveda sem bil boljši jaz: pred Postojnsko jamo so fotografirali obiskovalce in nato sliko prenesli na sredino razglednice. Še tako resen človek se ne bi mogel zadržati pred tako bizarnim nasmeškom, ki mi je ušel do ušes.
Je bil to zgoraj poskus vdora tuje misli? Ali pač le še dokaz, ki sem ga potreboval, da vem, da nisem sam. Bojim pa se, da si nisem tega sam podtaknil.
12 komentarjev:
Razmišljam, da bi pisal najslabši blog v vesolju.
Podobno, kot sva si z neko prijateljico nekaj časa izmenjevala najgrše možne razglednice z različnih koncev sveta. Seveda sem bil boljši jaz: pred Postojnsko jamo so fotografirali obiskovalce in nato sliko prenesli na sredino razglednice. Še tako resen človek se ne bi mogel zadržati pred tako bizarnim nasmeškom, ki mi je ušel do ušes.
Saj res, na svojem blogu ne toleriram nobenih vdorov tujih misli, nobenih komentarjev!
Je bil to zgoraj poskus vdora tuje misli? Ali pač le še dokaz, ki sem ga potreboval, da vem, da nisem sam. Bojim pa se, da si nisem tega sam podtaknil.
Da, to je najslabši blog vseh časov. Naj pri tem tudi ostane.
Ne nakladaj!
Prišlo je do prvega komentarja, kar pomeni, da to najverjetneje ni več najslabši blog v stvarstvu. Kar pa ne pomeni, da ne more biti najbednejši.
Žal te moram razočarani. Tole ni najslabši blog. Videli smo že veliko, veliko slabše. Veselo na delo! Delo osvobaja. Delo krepi. Delo plemeniti.
Kako si drznete, gospodična! No, konec koncev... Kaj bi svetovali?
A ni razvidno, da ti svetuje predvsem veliko dela?
Pst! Vzpostavljam stik...
Objavite komentar