Na fotografiji sta izletniški točki, ki sem ju obiskal prejšnji konec tedna: sveti Bogomil pod sveto Živo, kamor stopimo za ogrevanje, in sveta Živa nad svetim Bogomilom, kamor že nekoliko prisopihamo. Kaj bi človek potoval v kak Pariz, ki ga stereotipno označujemo za mesto ljubezni in romantike, ko se krasna priložnost za pristno romantično doživetje ponuja z begom v naravo. Če ste v paru in vas je volja, lahko tukaj po sili razmer skočite za prvi košat grm, ki ga srečate ob poti navkreber - nudil vam bo varno in prijetno zavetje. Domače vzpetine so pač vrednejše od marsičesa, kar ponuja tujina. V francoski prestolnici se kvečjemu lahko zavlečete za kakšen avtomobil, ki jih je tam resda kot listja in trave. A pri nas se nikakor ne more prigoditi, da vam grm kar pred nosom spelje in vas tako pusti vsem na očeh v kaj nerodnem položaju.
Dolino, kjer sta omenjeni izletniški točki, so spoznali tudi veliki ljudje, ki so bili v prvi vrsti romantiki - izmed njih je najslavnejši najbrž Napoleon Bonaparte. S podobnim pogledom kot današnjik se je tudi on lahko oziral proti lepotam - njih utrinek lahko tudi sami občutite na vrhnji fotografiji - kar je v njem nemara prebudilo kako silno čustvo.
Prav Napoleon I. je lik, ki me je močno prevzel, toda ne v uzurpatorskem smislu, le-ta je zaskrbljujoč in se mu gre odmakniti. Želim si drugam, rad bi namreč postal Napoleon v ljubezni, biti veliki osvojevalec. Kot on se bom tudi sam okronal za cesarja, a za cesarja ljubezni. Zapisal bom ljubezenski zakonik, izvedel politične reforme z vzpostavitvijo ljubezenskih odnosov med strankami, prenovil bom državno administracijo, s čimer se bodo dolgotrajni birokratski postopki spremenili v maratonski ljubezenski odnos. Razširil bom celo ljubezen do organov pregona, ob napačnem parkiranju boste namreč od prikupnega policista ali ljubke policistke prejeli položnico, kar bo neke vrste bon za ljubezen. Izvedba reform je nujna, a napačno bi bilo misliti, da potrebujemo kaj drugega kot ljubezenske reforme.
Spomnim se tipičnega prizora slikarskih upodobitev, kako francoski general na konju tišči roko pod svoj vojaški suknjič. Prav tako kot on si želim tudi sam z roko smukniti pod suknjič, le da bo to suknjič kake krasotice ali gnadljive gospe. A veliki osvojevalec se ne bo ustavil le pri eni... Evropa, trepetaj pred menoj!
V resnici sem šel samo na nedeljski sprehod.
Prav Napoleon I. je lik, ki me je močno prevzel, toda ne v uzurpatorskem smislu, le-ta je zaskrbljujoč in se mu gre odmakniti. Želim si drugam, rad bi namreč postal Napoleon v ljubezni, biti veliki osvojevalec. Kot on se bom tudi sam okronal za cesarja, a za cesarja ljubezni. Zapisal bom ljubezenski zakonik, izvedel politične reforme z vzpostavitvijo ljubezenskih odnosov med strankami, prenovil bom državno administracijo, s čimer se bodo dolgotrajni birokratski postopki spremenili v maratonski ljubezenski odnos. Razširil bom celo ljubezen do organov pregona, ob napačnem parkiranju boste namreč od prikupnega policista ali ljubke policistke prejeli položnico, kar bo neke vrste bon za ljubezen. Izvedba reform je nujna, a napačno bi bilo misliti, da potrebujemo kaj drugega kot ljubezenske reforme.
Spomnim se tipičnega prizora slikarskih upodobitev, kako francoski general na konju tišči roko pod svoj vojaški suknjič. Prav tako kot on si želim tudi sam z roko smukniti pod suknjič, le da bo to suknjič kake krasotice ali gnadljive gospe. A veliki osvojevalec se ne bo ustavil le pri eni... Evropa, trepetaj pred menoj!
V resnici sem šel samo na nedeljski sprehod.
Ni komentarjev:
Objavite komentar