O humorju

Ko gre v družbi na videz vse narobe, ali humor lahko kaj pomaga?

Policijske metode upravljanja države kažejo na strah vladajočih pred lastno nesposobnostjo ter na globoko nezaupanje v lastno družbo. (Tu ni še nič smešnega.) Stanje se prikriva z zatiranjem tistih, ki to opazijo in na to opozarjajo. (Tudi tu ni še nič smešnega.) Kaj bi bilo primerno svetovati politikom v teh težkih razmerah? (To vprašanje ni smešno.)
- Premieru, ki včasih pozabi na razlike v delovanju civilne in vojaške oblasti (hej, ta del povedi ni smešen!);
- ministru, ki je vojaški častnik, upravlja pa z notranjim ministrstvom, kamor sodi tudi policija, ki bi naj jo vodila civilna oseba (no, tudi ta del ni smešen!);
- policistom, ki radi prekoračujejo svoja pooblastila, nadzirajo slovenske družine in obiskujejo radijske postaje zaradi programa (pri čemer ni nič smešnega);
- vsem prejšnjim garnituram oblasti, ki so bile prav tako obsedene z vseprisotnostjo organov za javni red in mir (to je daleč od smeha);
- šefom in zaposlenim, ki na delovnih mestih vsepovsod izvajajo pritisk na sodelavce glede storilnosti, včasih celo glede opredeljevanja do različnih tem (nič dosedaj ni smešno, čeprav je ta poved nekam nenavadno dolga);

vsem tem in še komu ne bi škodovalo, če bi se oprli na terapijo, ki jo priporočajo mednarodno preizkušene demokratične vrednote. (Je mar komu do smeha?) Osnova za terapijo je zdravilo, ki odpravlja omenjene težave, in se nahaja na sledeči povezavi. (Vse skupaj je že prav smešno!)