
Prijatelj spletnih dnevnikov, slabo vreme, veter in mraz nama nič ne morejo! Na spletu vedno sije sonce.
o gibanju tračnih enot








Zadnjič sem gostil znanca, s katerim že celo večnost nisva pošteno poklepetala. Med zabeljeno debato ni manjkalo sočnih pripetljajev, ki so se nabrali od najinega zadnjega srečanja. Prebredla sva vse, od življenjskih resnic, do mednarodnih konfliktov, kuharskih receptov, skrivnih urokov za ljubezen pa seveda raznih hudomušnih dovtipov. Vse povedano sva izdatno zalivala z domačim vinom. Ni se manjkalo tudi prigod, katerim človek v svojem življenju morda ne more ubežati. Najin nekdanji sošolec in njegova draga sta prejšnjo soboto odšla pred matičarja, mi je poročal znanec, in vznesena avtomobilska karavana je s truščem in trobljenjem opozorila celo dolino na svečani dogodek. Na moje vprašanje, če se bosta tudi ločila tako glasno, se je na ves glas zakrohotal. Obdelala sva tudi manj smešne teme. Njegov sedaj že bivši sodelavec se je po neštetih poskusih samomora nazadnje le dobro pripravil na svoj načrt. Po neuspešni utopitvi v mestnem bazenu, kjer imajo reševalca iz vode, po rezanju žil z nenabrušenim nožem, po pitju uspaval, katere je hotel kombinirati z alkoholom, a je prej zaspal, po neuspešni zastrupitvi z izpušnimi plini, ki je spodletela zaradi okvare jermena pri avtomobilu, se je končno le lahko pohvalil z uspehom, kolikor protislovno se to sliši: obesil se je v gozdu. Znancu sem rekel, da se mi to ne zdi nič posebnega: ljudje se rojevajo, ljudje umirajo, odgovora na naše bivanje ni, niti pravega vprašanja še ni. A s tem sogovornikom znava na smeh obrniti še tako žalostno ali tragično reč, tako sva se vrnila k eni izmed prejšnjih niti pogovora; pravil mi je o duhovitih domislicah, ki jih pripravlja. Naenkrat se mi je zazdelo, da sva svoje besede obrnila že večkrat okrog in okrog ter podolgič in počez, tako sem predlagal, da predstavim zgodovino moje družine in da mu pokažem naše družinsko drevo. Na začudenje znanca, ki je pričakoval, da stopiva v sosednjo sobo, sem ga povabil pred hišo. Tam ga je čakalo - milo rečeno - presenečenje. Na travniku pred hišo se je visoko proti nebu bohotil hrast. ˝Glej, to je naše družinsko drevo,˝ sem mu dejal.

Kakorkoli bi hotel pametovati o politiki, bi se zaplezal v smer brez argumentirane vrnitve. Ampak, kaj hočeš, vseeno me razjeda vprašanje, kaj je s Strojanovimi, da se jim ni kaj zgodilo? Zgodba je neopazno poniknila med na novo lansirane afere. Kljub trenutni neaktualnosti bi lahko omenjena družina služila mastne denarce, če bi končno našla nov dom in ga npr. preuredila v kmečki turizem (ali morda etno-turizem, kot je to v modi na Otoku). Težav s prepoznavnostjo ne bi imeli, morda bi bili celo najbolj prepoznavna slovenska družina v mednarodno slabo prepoznavni Sloveniji. Še ena stvar, ki mi ne da miru, je, kaj se godi slovenskim medvedom. Nekje sem zasledil, da jih je za odstrel namenjenih 106. Predlagam, da se namesto tega (ali če je to resnično potrebno, skupaj s tem ukrepom) pripravi načrt odstrela (ali lepo rečeno odvzema) 106 politikov. Marsikateri politik bi bil nemara užaljen, če bi se brez opozorila znašel na seznamu. Zato bi neizpolnjeni seznam do zapolnitve prostih mest pustil krožiti med politiki kot neke vrste prijavnico za sindikalni žur. Težko verjamem, da bi se v tem primeru mednarodna skupnost sploh oglasila, saj premorejo dosti svojih zaščitenih vrst.